Smo na isti ladji. Če se EU prehladi, tudi Kitajski ne bo dobro

Veleposlanik Ljudske republike Kitajske, gospod Zhang Xianyi, ne dvomi o tem, kam se pomika njegova država. Trdi, da sta veliki odliki kitajske zunanje politike kontinuiteta in stabilnost. Zanimalo nas je slišati tudi, kaj misli o globalnih gibanjih, še bolj pa o tem, kako gleda na odnose z Japonsko in ZDA. Spontano smo se dotaknili tudi sodelovanja z Evropsko unijo in Slovenijo.

 

Vaša ekscelenca, bi lahko našim bralcem predstavili osnovna načela zunanje politike LR Kitajske v 21. stoletju?

Vsi čutimo globoke spremembe, ki se v svetu dogajajo v 21. stoletju. Multipolarnost sveta, gospodarska globalizacija, znanstveno-tehnološka revolucija, večji pomen informacij za družbo, to vse se razvija. V akademskih krogih se že razpravlja o tretji industrijski revoluciji. Vse to so pomembni trendi globalnega razvoja.

Hkrati pa smo priče tudi mnogim neugodnim problemom. Mnogo je žarišč, terorizem se še naprej povečuje, prizadevanja za preprečitev širjenja jedrske oborožitve pa napredujejo zelo počasi.

Na globalni ravni se srečujemo z mnogimi izzivi, na primer s podnebnimi spremembami in z odpravo revščine, ogroženi sta varnost hrane in energetska varnost. Med velike izzive spada tudi evropska dolžniška kriza, ki se še naprej širi brez končne rešitve.

 

Kakšne so torej spremembe v kitajski zunanji politiki v novih svetovnih razmerah?

To vam bom povedal z nekaj besedami. Prvi dve sta enakopravnost in demokracija. S tem razumemo medsebojno upoštevanje in mirno recipročnost kot pomembno načelo kitajske zunanje politike, na mednarodnem prizorišču pa si prizadevamo za to, da imajo vsi pravico povedati svoje mnenje in da je več pozornosti namenjene multilaterali.

Naslednja beseda je sodelovanje v obojestransko korist. Prizadevati si moramo, da se v tem spletu različnih interesov držav ohrani točka, na kateri se bodo vsi interesi srečali.

Naslednji sta pravičnost in učinkovitost katerekoli pobude. Zgraditi je treba pravično, racionalno, fleksibilno in učinkovito globalno ureditev.

Četrtič gre za skupni napredek. Poudarjati je treba globalni pluralizem, spoštovati svobodo vsake države, da si izbere svojo pot razvoja. Vi znate kitajsko, zato prav gotovo poznate naš pregovor, da »ni pomladi, ko se razcveti samo en cvet, temveč ko se razcveti na stotine cvetov«. Če je na vrtu samo ena vrsta cvetov, ne glede na to, ali je to vrtnica ali magnolija, vrt ne more biti lep. Lep je šele takrat, ko je poln raznega cvetja.

Petič gre za uresničitev splošne varnosti. Vse države tega sveta bi morale razvijati odnose medsebojnega zaupanja, obojestranskih koristi in enakopravnosti in tako med enakopravnim sodelovanjem graditi nov koncept varnosti. Tako bi tudi spore reševali z mirnimi pogajanji in se izogibali uporabi oborožene sile. Seveda nasprotujemo tudi terorizmu, separatizmu in ekstremizmu v kakršnikoli obliki.

 

Kitajska ima v svoji regiji veliko gospodarsko moč. Ima velikanski trg, rastoče investicijske možnosti. Skratka, njena velikost je kratko malo dejstvo. Države, ki obdajajo Kitajsko, pa so vse precej manjše. Kako lahko Kitajska zagotovi, da bodo imele v regiji enakopraven položaj?

To je zelo pomembno vprašanje. Kitajska je res velika, s številčnim prebivalstvom, z velikim gospodarskim in političnim vplivom. To je dejstvo, ki mu nihče ne more oporekati.

Mi pa vedno poudarjamo, da smo še vedno država v razvoju z zelo tanko podlago. Kitajska ima nešteto problemov in izzivov. Zavedamo se, da prav lahko pademo v past srednje velikih prihodkov, če bo družbeni proizvod na prebivalca dosegel raven med pet in šest tisoč dolarjev. To se je zgodilo v Latinski Ameriki ali v nekaterih državah jugovzhodne Azije. Ta faza prinaša krize in izzive, zato je pomembno, da temu posvetimo veliko pozornost.

 

Kakšni so odnosi Kitajske do sosednjih držav?

Kitajska ima 14 sosed, morda največ na svetu. Mi smo odnose s sosednjimi državami odlično uredili, zlasti glede meja. Kar 90 odstotkov problemov z mejami smo rešili z mirnimi pogajanji. V tem pogledu je lahko Kitajska model za druge.

Iz zgodovine vemo, da velika država, ki ni sposobna urediti odnosov z državami okoli sebe ali pa si jih poskuša podrediti, ne bo nikoli spoštovana in težko postane svetovna sila. Naša zunanja politika temelji na »razvijanju prijateljstva in partnerstva s sosedi« in na »izgradnji prijateljskega, varnega in naprednega sosedstva«.

Razvoj Kitajske je spodbudil razvoj Azije, kitajska stabilnost pa je okrepila azijsko stabilnost. Zato je danes nekaj držav z najvišjo stopnjo rasti ravno v Aziji. Od te stopnje rasti je 50 odstotkov posledica kitajskega razvoja. O tem ne pričajo samo kitajske, temveč tudi mednarodne statistike. Za največ azijskih držav je Kitajska največja trgovinska partnerica. Zato je usoda Kitajske in azijskih držav povezana. Seveda je tudi logično, da skrbno negujemo razvoj teh odnosov, da bi tako ustvarili ozračje, ugodno za skupni razvoj, mir in stabilnost.

 

Visoki kitajski diplomat je nekoč rekel, da majhne države nimajo več neodvisne diplomacije. Morajo se ukloniti bodisi kateri od velesil bodisi kateremu od blokov. Kaj vi mislite?

V mednarodnih odnosih se zavzemamo za enakopravnost, demokratičnost in vzajemno spoštovanje, ker se države ne delijo na majhne in velike. Obratno je: močni in revni so prav tako člani mednarodne skupnosti in to mora biti temelj smernic v vseh odnosih. V mnogih regijah majhne države pravzaprav igrajo pomembno vlogo. Vzemimo na primer Singapur v Aziji ali Švico v Evropi. Pa tudi Dansko, kjer sem delal deset let. Ali Slovenijo. Čeprav je majhna država, si prizadeva voditi visoko diplomacijo na primer v svoji regiji, kjer je spodbujala gospodarsko integracijo in iniciira »proces Brdo« na regionalni konferenci na Brdu pri Kranju.

 

Se strinjate, da celotna vzhodna Azija še nima varnostnega mehanizma? Kako na to gleda Kitajska? Ima koncept prihodnjega varnostnega mehanizma?

Za to sta potrebna potrpežljivost in proces. Vem, da ste to vprašanje zastavili predvsem zaradi denuklearizacije Severne Koreje. Kitajska si dosledno prizadeva ohraniti mir in stabilnost na Korejskem polotoku. Zlasti denuklearizacijo, ki je v korist regionalnim in globalnim varnostnim interesom. Kitajska pa tudi pri tem vztraja pri mirnih pogajanjih, zato je leta 2003 dala pobudo za šeststranska pogajanja. V teh devetih letih je bil kljub oviram in zastojem dosežen velik napredek. To je postal forum za reševanje jedrskega vprašanja na Korejskem polotoku in hkrati forum za napredek dvostranskih odnosov, na primer med obema Korejama ali pa med Severno Korejo in ZDA. Zato upamo, da se bodo pogajanja čim prej nadaljevala.

 

Ko govorimo o varnostnem mehanizmu severovzhodne Azije, se dotaknimo trenj med Kitajsko in Japonsko. Kakšen mehanizem bi bil potreben, da bi se izognili oboroženemu spopadu med dvema izjemno pomembnima državama?

Da, Kitajska in Japonska sta zelo pomembni državi, tako v regiji in v svetu. Zato morata ohraniti dobre odnose. Ne smeta dovoliti, da bi prišlo do spopadov. Prepričan sem, da si to obe želita. Če pa pride do problemov, jih je treba reševati z dialogom. Če gre na primer za otočje Diaoju, je treba pogledati resničnosti v oči in priznati, da gre za spor, hkrati pa je treba začeti dialog.

Nikakor ne bi smeli dovoliti, da se razmere poslabšajo. Zlasti Japonska bi morala v tem pogledu paziti, da ne bo še naprej ogrožala kitajskih interesov in žalila čustev kitajskega naroda.

 

Naši bralci včasih vprašajo, zakaj bi se sploh spopadli zaradi nekaj otočkov, na katerih tako ali tako ni ničesar. Bi lahko pojasnili, za kaj gre in zakaj Kitajska meni, da so otoki Diaoju njeni?

Otočje Diaoju je pravzaprav že od nekdaj kitajsko ozemlje in za to ima Kitajska neizpodbitne dokaze. To je seveda dolga zgodba, na kratko pa lahko samo rečem, da je najzgodnejši zapis o obstoju, imenu in uporabi teh otokov nastal na Kitajskem v času dinastije Ming leta 1403, v prvem letu vladavine cesarja Yongleja.

V celi vrsti uradnih dokumentov, ki jih je izdala japonska vlada, tudi zunanje ministrstvo, je pravzaprav jasno zapisano, da je to kitajsko ozemlje. Japonska vlada je lokalnim organom tudi ukazala, naj na otokih ne izobešajo nobenih državnih simbolov, da s tem ne bi izzvali negodovanja kitajske vlade. Vse to dokazuje, da je Japonski povsem jasno, čigavi so otoki. Ravno tako je Japonska leta 1895 vedela, da je Kitajska že v šibkejšem položaju, zato je otoke začrtala v svoje ozemlje, po koncu kitajsko-japonske vojne pa je kitajsko vlado prisilila k podpisu nepravičnih sporazumov, s katerimi so Tajvan in otoke Diaoju priključili Japonski.

Kairska deklaracija in potsdamska izjava pa sta od Japonske zahtevali, naj vsa neupravičeno priključena ozemlja vrne sosednjim državam in s svojih zemljevidov odstrani vsa ozemlja, ki jih je osvojila s silo. Japonska vlada je ob kapitulaciji eksplicitno sprejela pogoje in obveze, zapisane v te dokumente. Tako je Kitajska po drugi svetovni vojni na temelju mednarodnega prava nazaj dobila Tajvan, pa tudi Diaoju in vsa druga ozemlja, ki jih je okupirala Japonska.

Potem pa se je v nekaj trenutkih to vprašanje znova zapletlo. Najprej so leta 1951 ZDA in Japonska v San Franciscu podpisale mirovni sporazum. Takrat je bila Okinava predana Američanom v upravljanje. Potem je leta 1953 Amerika samovoljno razširila jurisdikcijo tudi na okoliške otoke, med njimi tudi na Diaoju. Leta 1971 so Japonska in ZDA podpisale sporazum o vrnitvi Okinave in znova so bili svojevoljno uvrščeni otoki iz otočja Diaoju. Kitajska vlada je temu od začetka ostro nasprotovala in ni nikdar priznala zakulisnih sporazumov med Japonsko in ZDA glede kitajskega ozemlja.

Po normalizaciji kitajsko-japonskih odnosov leta 1972 in po podpisu sporazuma o miru in prijateljstvu med Kitajsko in Japonsko leta 1978 so si prejšnje generacije voditeljev obeh držav prizadevale, da se vprašanje okrog otokov Diaoju »prepusti prihodnjim generacijam, da jih rešijo«. O tem je bil dosežen konsenz. Le tako je lahko prišlo do normalizacije in 40-letnega razvoja odnosov in le tako je lahko jugovzhodna Azija 40 let živela v miru in stabilnosti. Zato je tako imenovani »nakup« otokov Diaoju kot tudi otokov Nanxiao in Beixiao pravzaprav brezpravno trgovanje s tujim teritorijem. Gre za hudo kršitev kitajske suverenosti in za javno oporekanje zmagi v antifašistični vojni, kar resno izziva povojno svetovno ureditev in načela, zapisana v ustanovni listini Združenih narodov. Glede na to mora biti svetovna skupnost pozorna in se mora upreti takšnim japonskim poskusom.

 

Ali obstaja ameriški dejavnik v kitajsko-japonskih odnosih? Nekateri že trdijo, da je svet postal bipolaren – na eni strani je Amerika, na drugi Kitajska. Kako vi gledate na to?

Mi se s temi stališči ne strinjamo, ker v današnjem multipolarnem in globaliziranem svetu ni nobene države oziroma velesile, ki bi lahko dominirala nad vsemi, noben blok, ki bi lahko sam rešil katerikoli problem.

Kitajska si tega tudi ne želi, poleg tega pa nima niti moči, da bi si prizadevala za položaj svetovne voditeljice. S svojim razvojem bi radi prispevali k razvoju vsega sveta, pa tudi k svetovnemu miru, stabilnosti in sodelovanju. Naša temeljna načela so, da nismo na čelu, pa tudi da ne hegemoniziramo sveta.

Kitajsko-ameriški odnosi pa spadajo med najpomembnejše dvostranske odnose današnjega sveta. Kitajska je največja država v razvoju, Amerika pa največja razvita država. Obe v vsakem pogledu pomembno vplivata na svetovno politiko in gospodarstvo. V marsičem se naši pogledi razlikujejo, ko pa gre za to, kako oživiti svetovno gospodarsko rast ali ohraniti svetovni mir, imamo skupen interes.

Kar se tiče ameriškega dejavnika v kitajsko-japonskih odnosih, smo opazili, da so ZDA ponovile stališče, da v kitajsko-japonskem teritorialnem sporu ne bodo stopile ne na eno ne na drugo stran. Zato upamo, da bo to Amerika dokazala tudi z dejanji.

 

Kako je z nacionalizmom na Kitajskem in Japonskem?

Prizadevamo si, da bi se vsi problemi reševali mirno, z dialogom in upoštevajoč zgodovino in pravo. Če gre za ozemlje, bo vsaka država, ne glede na to, ali je azijska ali evropska, naredila vse, da ga zavaruje. Dobro poznate kitajsko zgodovino in veste, koliko ponižanj in osvajanj je Kitajska doživela. Ko pride do meddržavnih sporov, ima naša javnost močan občutek za pravičnost. Nikoli nismo niti napadali niti osvajali. Ne vmešavamo se v notranje zadeve nobene države.

Če pa je Kitajska izzvana, se tudi naša javnost takoj odzove in je upravičeno nejevoljna. To ni značilno samo za kitajsko vedenje. V vsaki državi, ki ji ogrožajo suverenost, se javnost odzove. Če se ne odzove, potem s tem narodom nekaj ni v redu. Nima hrbtenice in dostojanstva.

 

Bi se vzhodna Azija lahko združila po evropskem modelu? Kateri pogoji bi bili še potrebni?

Razmere v vzhodni Aziji niso povsem enake kot v Evropi. Evropa je preživela dve svetovni vojni, doživela vojno trpljenje in zato zna ceniti svoj mir in stabilnost. Pot od premogovno-železarske skupnosti do Evropske unije je bila pot dolgotrajnega in težavnega iskanja. Evropsko integracijo omogočata podobna stopnja gospodarskega razvoja in skupna kultura evropskih držav.

Mi pa mislimo, da je bilo za evropsko integracijo temeljno to, da so lahko velike države, kot sta Nemčija in Italija, uspešno rešile zgodovinska vprašanja, posebej ko je šlo za popolno denacifikacijo. Francija in Nemčija sta na tej podlagi postali glavni sili te integracije.

Vzhodna Azija priznava skupne interese, vsi upajo, da bi se lahko države zbližale in ustvarile razmere za integracijo, zlasti na gospodarskem področju. Razlike v primerjavi z Evropo pa so še vedno velike. Imamo različne vere, kulture, družbene sisteme, razlikujemo pa se tudi po stopnji gospodarskega razvoja.

Pa še nekaj je. Japonska ni nikoli popolnoma priznala svoje vloge v drugi svetovni vojni. Ravno nasprotno, nekateri vojni zločinci so na Japonskem po vojni postali ugledni in celo postali visoki funkcionarji. Kot veste, del japonske javnosti, zlasti desno krilo, zanika japonsko okupacijo Kitajske, v nekaterih zgodovinskih učbenikih so zločini olepšani ali celo prikriti. Nekateri japonski premieri so ne glede na odziv sosednjih držav celo obiskovali svetišče Jasukuni, kjer so pokopani največji vojni zločinci. Vse to žali čustva drugih azijskih narodov. Predstavljajte si, da bi se tako vedli Nemci! Bi potem lahko uresničili mir in evropsko integracijo? Ne morem si predstavljati.

 

Moram vas vprašati tudi o odnosih med Kitajsko in EU. Koliko evropska kriza ogroža Kitajsko?

Danes živimo v globalni vasi, v kateri so interesi zelo povezani. Poleg tega se kitajske povezave z zunanjim svetom nenehno poglabljajo. Tako je tudi z EU. Smo na isti ladji. Če se EU prehladi, se tudi Kitajska ne more dobro počutiti. Zato se je Kitajska odzvala in izrazila zaupanje, takoj ko se je EU začela spopadati s krizo. Prepričani smo, da ima EU, katere gospodarstvo tvori četrtino svetovnega in ima tako dobro znanstveno-tehnološko osnovo in veliko splošno moč, zagotovo dovolj modrosti, da bo našla rešitev. Potrebuje čas. Najprej mora znotraj EU prevladati samozaupanje.

Zelo pomembno je, da najde ravnotežje med varčevanjem in spodbujanjem rasti. Vidim, da si EU v tej smeri prizadeva, pa tudi Kitajska je pripravljena prispevati k temu. To je že pokazala ob vsaki priložnosti. Naše zaupanje v EU je neomajno. Prepričani smo, da imate moč in modrost za izhod iz krize. Junija je Kitajska na vrhu G20 sporočila, da bo v Mednarodni denarni sklad prispevala 43 milijard dolarjev. To je pomemben ukrep Kitajske za reševanje evropske krize. Poleg tega Kitajska še naprej vlaga in kupuje obveznice evropskih držav. S konkretnimi ukrepi bomo pomagali Evropi, saj s pomočjo Evropi pomagamo tudi sebi.

 

Ali gre po vašem mnenju za finančno ali politično krizo EU?

Mislim, da je mnogo vzrokov. Veliko naših akademskih delavcev pravkar proučuje evropsko izkušnjo. Mislim pa, da kriza prihaja predvsem iz Amerike. Korenine so v letu 2008, ko je v Ameriki izbruhnila finančna kriza in je počil najprej balon na trgu nepremičnin. To je takoj začelo vplivati na ves svet, tudi na Kitajsko, a je hitro okrevala.

Mislim, da je evropska kriza priložnost za razmislek. Kakšni so problemi, kakšne so bolezni naše sedanje ureditve? Katero zdravilo bi bilo dobro? Vsekakor pa ne bi smeli nadaljevati po isti poti. Izmisliti bi si morali še boljši način skupne krepitve. To je samorefleksija, ki čaka tako EU kot ZDA.

Seveda bo tudi Kitajska iz te notranje krize izvlekla nekaj naukov.

 

Je EU dovolj odprta za Kitajsko? Bili ste na Danskem, zdaj ste v Sloveniji. Kakšne so vaše izkušnje?

S Slovenijo povsem dobro sodelujemo v gospodarstvu in trgovini. V vsega dvajsetih letih je naša menjava dosegla 1,8 milijarde dolarjev. To je največ od vseh držav nekdanje Jugoslavije.

 

Vendar z velikanskim kitajskim presežkom ...

Morali bi poiskati boljše izhodišče, da bi ta problem rešili. Tu je po mojem mnenju tudi vprašanje strukture trgovine. V bistvu ni bil namen Kitajske, da ustvari presežek. Dvostransko gledano pa to je problem. Prizadevali si bomo, da bomo z investicijami iskali trgovinske potenciale in tako ta problem postopoma reševali. Tega ni mogoče rešiti čez noč. Kitajska potrebuje slovenske izdelke, seveda pa gre za vprašanje konkurenčnosti. Včasih gre tudi za vprašanje cene, včasih tudi zmogljivosti. Kitajci se na primer čedalje bolj zanimajo za vina. Slovenija ima odlična vina, a v omejenih količinah. Še veliko bo treba narediti za to, da bodo Kitajci spoznali slovenske blagovne znamke. Je pa tudi nekaj čudovitih primerov. Gorenje in Krka sta v Šanghaju že odprla prodajne prostore.

 

Kaj pa je z investicijami?

Slovenija je na Kitajskem vložila približno milijon dolarjev, večinoma v okolici Šanghaja in v Jiangsuju. To ni slabo. Je pa tudi veliko kitajskih partnerjev, ki bi radi investirali v Sloveniji, in upamo, da bo Slovenija čim prej izboljšala razmere za investiranje.

Vem, da se nekateri Slovenci bojijo, da bi Kitajska, če bi prišla z investicijami, kupila to ali ono. To se ne bo zgodilo. O tem se vztrajno pogovarjam s slovensko vlado in poudarjam, da mora vsako sodelovanje temeljiti na načelu, da se vsaka stvar na koncu izide ugodno za obe strani. Samo tako je sodelovanje lahko dobro.

Za prihod tujih vlagateljev so pomembne ugodne razmere. Razlog, zakaj je Kitajska v zadnjih tridesetih letih eden od najprivlačnejših ciljev za tuji kapital, je v ugodni politiki. Tujim vlagateljem ponuja številne ugodnosti. Na tem področju smo pripravljeni izmenjati izkušnje.

Kitajsko zelo zanimajo naložbe v Sloveniji in je pripravljena vlagati v različne projekte. Omenjalo se je razširitev pristanišča, rekonstrukcijo železnice, razširitev letališča, posodobitev infrastrukture itd. Kitajsko to zanima in tu ima moč.

 

Govori se, da Kitajska za te projekte postavlja pogoj, da jih izvajajo kitajski delavci. Je to res?

Ni bilo pravih pogajanj. Vse to smo samo preiskovali kot možnost. Slovenija je pokazala določeno zanimanje, mi pa smo temu sledili. Potem pa se je to ustavilo in sploh ni bilo pogajanj o delovni sili. Mislim, da to ne bi smelo pomeniti težave. Obe strani bi morali poiskati zadovoljivo obliko sodelovanja.

 

Kaj lahko pričakujemo po 18. partijskem kongresu? Prihaja novo vodstvo. Kakšna bo njegova zunanja politika, zlasti do EU?

Da, kongres bo prihodnji mesec. To je zelo pomemben sestanek. Prepričani smo, da bo začel novo fazo razvoja in reform. Moram pa poudariti, da je kitajska politika kontinuirana in stabilna. Zunanja politika je podaljšek notranje in glede tega bo Kitajska nedvomno nadaljevala samostojno zunanjo politiko, strategijo odpiranja, temelječo na skupnih interesih, spodbujanje globalnega harmoničnega razvoja in demokratizacijo mednarodnih odnosov. Z EU bo nadaljevala celostno strateško partnerstvo. Opazili ste, da je bil septembra vrh EU in Kitajske. Obojestransko je bilo izraženo prepričanje, da se bodo odnosi dvignili na višjo raven. Želimo si, da bi ti odnosi postali model za razvoj odnosov med državami z različnimi družbenimi ureditvami in kulturnim okoljem. Prepričani smo, da se nam bo to posrečilo.

Zorana Baković