Drugega septembra ob pol dvanajstih dopoldan je starejši občan iz mesta Wuhan v provinci Hubei, Dong Ziping, ki stanuje sam, tako kot ponavadi, prišel v »kantino sreče« mestne četrti Wuchangqu, pojesti svoj obrok. Pečena riba, svinjina z rižem, piščančja bedra, prepeličja jajčka v rdeči omaki, vse to so dobrote, ki gospod Dong ne more more prehvaliti. Hkrati lahko ob hrani še poklepeta s svojimi znanci. V času visokih temperatur v mestu Wuhan je v kantini prijetno hladno, poleg tega pa je opremljena s televizijo, zato mnogi stari ljudje po tem, ko že pojejo svoj obrok, nikakor ne želijo zapustiti tega, za njih tako prijetnega prostora. V tej kantini lahko tri obroke na dan dobijo za pičlih deset kitajskih yuanov (okrog enega evra in pol).

Dobrodelna organizacija Daogong je od marca 2013 v Wuhanu odprla že pet podobnih kantin. V mestnih četrtih Qiaokouqu, Fazhanshiqu, Pengliuyang in Huangpiqu lahko več kot tri tisoč občanov starejših od 65 let, enako kot Dong Ziping, v kantinah sreče obeduje, klepeta in se udeležuje najrazličnejših aktivnosti. Kantine sreče ne razrešujejo le vprašanj dnevnih obrokov, ampak starejšim nudijo tudi prostor za druženje in predstavljajo zgleden primer spoštovanja starejših in skrbi za njihovo dobrobit.

Staranje prebivalstva je že postalo veliko vprašanje, ki pesti razvoj mest. Vprašanje kako ostarelim ljudem, ki stanujejo sami, nuditi občutek sreče pa je tema, o kateri razmišljalo oblasti na vseh nivojih. Ali se lahko »projekt sreče«, ki ga promovirajo »kantine sreče« razširi v večjem obsegu? Strokovnjaki menijo, da je za to potrebno usklajeno delovanje vlade in podjetji.

Kantine sreče ostarelim ljudem, ki stanujejo sami, nudijo tople obroke

Pozimi leta 2012 je ustanovitelj kantine sreče Ceng Shaofeng ob cesti videl staro ženičko belih las, ki je hodila s precejšnjimi težavami. »Kaj pa delate zunaj na tako mrzel dan?« jo je vprašal gospod Ceng in podprl gospo pod ramo, ta pa mu je odgovorila: »Težko kuham, zato sem prišla ven, kupit kak mantou (majhen hlebček iz kvašenega testa, skuhan na pari).« Gospoda Cenga je ob temu odgovoru zabolelo pri pri srcu in hitro je ženički kupil nekaj vročih jiaozijev (z mesom ali zelenjavo polnjeni žepki po obliki podobni žlikrofom) in zhou (gosta riževa juha, podobna ovseni kaši ali močniku). Po kratkem klepetu je izvedel, da gospa stanuje sama, in nima moči, da bi kupila sestavine in si skuhala kosilo, zato si lahkoto pogosto poteši z mantovi.

Zgoraj opisano srečanje je gospoda Cenga močno ganilo. Starih ljudi, kot je bila omenjena gospa v različnih predelih Wuhana sploh ni malo. Glede na statistične podatke mestne uprave Wuhana je bilo ob koncu leta 2015 več kot 1,6 milijona prebivalcev mesta starejših od šestdeset let, na vsakih deset starejših ljudi pa je eden starejši od osemdeset let. Starejša populacija zaseda 19,74 odstotkov, oziroma približno eno petino celotnega prebivalstva.

Druga raziskava v zvezi s starejšimi občani v Wuhanu pa je pokazala, da je med njimi kar trideset odstotkov takih, ki živijo sami. Njihove hčerke in sinovi so odsotni, bodisi zaradi prezasedenosti s študijem ali službo, kar jim onemogoča skrb za starše, bodisi zaradi stanovanjskih okoliščin, ki onemogočajo, da bi v istem stanovanju živela še njihova družina.

Za te ljudi visoke starosti potrebi po jemanju zdravil tesno sledi potreba po hrani. Kuhanje je za njih težko opravilo, hkrati pa niti ne pojedo kdo ve kaj veliko, in kantine sreče želijo razrešit ta problem.

Ustanovitelj kantin sreče, ki je hkrati odgovorna oseba dobrodelne organizacije Daoneng, Ceng Shaofeng, je bil razglašen tudi za »naj prostovoljca province Hubei«. Gospod Ceng je v desetih letih trdega dela ustanovil dve podjetji, ki presegata vrednost desetih milijonov. Sedaj se je odločil upravljanje obeh podjetji prepustiti svoji ženi, sam pa se je lotil dobrodelnih projektov. Marca leta 2013 je bila v mestni četrti Qiaokouqu odprta prva srečna kantina.

Deset yuanov razreši problem treh dnevnih obrokov, za ljudi z oteženim gibanjem pa je organizirana tudi dostava hrane na dom

»Okusno, poceni in s človeško toplino« so cilji, h katerim stremi gospod Ceng. Svinjina z rižem, ocvrta riba, račja bedra, ocvrta jajca, pražena koruza s šunko in tako naprej - okrog enajstih dopoldan je bila pred srečno kantino v četrti Dianlixincunshequ že dolga vrsta starejših občanov, kuhinjsko osebje pa je imelo dela čez glavo. Samopostrežna kantina z več kot dvajsetimi različnimi vrstami mesnih in zelenjavnih jedi s svojo raznolikostjo daleč presega izbiro, ki jo nudijo običajne menze na delovnih mestih.

Sedemdeset letni gospod Ding živi v bližnji četrti Erqiaoshequ in se vsak dan s kolesom pripelje po hrano. Gospod Ding nam pove, da njegova soproga zaradi bolezni ne more vstati iz postelje in je v celoti odvisna od njega. Odkar je bila odprta kantina doma izredno poredko pripravlja hrano. Opoldne se usede na kolo in v nekaj minutah je pri kantini, kjer lahko dobi bolj raznoliko hrano, na precej lažji način, kot če bi kuhal sam.

Profesionalni dobrodelni delavci kot tudi prostovoljci v kantinah sreče vsak dan pripravijo tri okusne in poceni obroke primerne za starejše ljudi. Ceno hrane kantine zaračunavajo na dva različna načina. Prvi način je plačilo desetih yuanov dnevno za tri standardizirane obroke, druga možnost pa je plačilo z namensko kartico. V tem primeru lahko ljudje sami izbirajo med dvajset različnimi jedmi, cena pa se določi s tehtanjem hrane. Občani, katerih starost presega 65 let, so deležni še posebne ugodnosti, saj jim ob vsakem polnjenju kantinskih kartic ob naloženih tristo yuanih podarijo še dodatnih dvesto yuanov, ker je enako kot bi dobili štirideset odstotni popust.

Zaradi kvalitetne in ugodne ponudbe so srečne kantine med starejšimi občani izredno priljubljene in dobrodelna organizacija Daoneng jih je v Wuhanu odprla že pet. Kantina mestne četrti Dianlixincunshequ uporablja sistem plačevanja s karticami in že več kot osemsto starejših občanov si je uredilo kantinsko kartico. Gospod Ding je opoldan plačal zelenjavne in mesne jedi za sebe in ženo, juha iz zelene soje, močnik in riž pa so brezplačni. »Vse tri dnevne obroke dobiva v kantini, kar naju mesečno stane okrog petsto yuanov. Za ta denar je možno zelo dobro jesti.«

Ob govoru o prednostih kantin sedemdeset letni gospod Dong dvigne palec na roki. Gospod Dong prihaja iz province Anhui in je v četrti Dianlixincunshequ javni čistilec. Nima ne žene ne otrok in vse tri dnevne obroke mu nudi kantina.

»Vsak dan jem v kantini. Če me nekaj dni ni, me prostovoljci pokličejo po telefonu, saj jih skrbi, da sem zbolel« pove gospod Dong. V primeru bolezni, ko ljudje ne morejo ven, jim prostovoljci prinesejo hrano na dom, in se čez eno uro vrnejo po posode. »Kantine so kot lastni dom. Tam so ljudje, ki jih skrbi za nas, vdovce.«

»Kantine sreče« so postale platforma dobrodelnost namenjeno starejšim, dvajset tisoč ljudi v želji da bi postali prostovoljci

Kantine sreče so starejšim občanom v mestnih četrtih prinesle veliko ugodnosti in hvaležni ljudje bi radi po svojih močeh pomagali. Osemdeset letna gospa Yang iz mestne četrti Dianlishequ vsak dan zgodaj zjutraj pride v kantino pomagati pri pripravi hrane. Šest, sedem ljudi skupaj sedi v krogu in med pogovorom in smehom lupijo česen. Stare gospe, ki delajo kot pomočnice v kuhinji vsak dan pridejo opravljati prostovoljno delo. Njihova povprečna starost je dvainosemdeset let.

»Tukaj je prelepo, enostavno moramo priti pomagat.« Več kot osemdeset let stara gospa Yang, ki ima že močno ukrivljeno hrbtenico, živi sama. Ko spregovori, lahko opazimo, da je še vedno izredno bistrih misli. Do srečne kantine pa gospa Yang čuti predvsem veliko hvaležnost. »Sama ne morem pojesti velike količine hrane, kupovati zelenjavo in kuhati samo za sebe pa je težko. Sedaj vsak dan pridem pomagat. Lepo je poklepetati z ostalimi starejšimi. Čas tako hitreje teče. Tudi prehranjujem se sedaj bolj redno.« Gospa Yang si je tisti dan okrog dvanajstih naložila nekaj jedi in jih odnesla domov, kjer jih poje.

Direktor četrtnega odbora mestne četrti Dianlixincun Qi Chunxiu pove: »V mestni četrti živi 1360 starih ljudi, kar je več kot dvajset odstotkov prebivalstva v četrti. Med njimi jih večina živi samih. Kantine sreče niso zgolj kantine, ampak predstavljajo neke vrste platformo za osrečevanje starejših. Za njih je to raj, kjer se počutijo telesno in duševno preskrbljene.«

Ob tradicionalnih kitajskih praznikih, kot je Kitajsko novo leto, Praznik lampijončkov in Praznik dvojne devetice, kantine sreče povabijo starejše občane da se zberejo in skupaj s prostovoljci igrajo različne glasbene instrumente, se igrajo igro »stara mačka lovi ribe« in podobno. Takrat kantine napolni smeh. To so res lepi trenutki za starejše. Prebivalci Wuhana in gradbena podjetja četrti Tiandixiaoqu so samoiniciativno izrazila voljo podpreti gospoda Ceng Shaofenga pri odpiranju kantine in mu brezplačno ponudili prostor, kuhinjsko opremo in vrsto druge pomoči.

Kantine sreče poleg tega, da starim ljudem prihranijo nekaj denarja in priskrbijo dobro hrano, predstavljajo tudi strukturo, preko katere se lahko podjetja, prostovoljci in ostala zainteresirana javnost vključi v humanitarno pomoč starejšim.

V vsaki kantini sreče na vidnem mestu stoji tabla na kateri piše: »Družinsko kosilo za dodaten yuan.« Vsako soboto in nedeljo lahko hčerka, sin, vnukinja ali vnuk za le en dodaten yuan dobi zajtrk. S tem želijo spodbuditi hčerke in sinove, da bi pogosteje prihajali obiskovati svoje starše. Vsak konec tedna tako lahko vidimo nemalo vnukov in vnukinj, ki pripeljejo svoje stare starše v kantine sreče.

Kantine sreče z dnevnimi aktivnostmi spodbujajo kulturo spoštovanja starejših. Dvajset tisoč študentov, šefov podjetji in njihovih zaposlenih, vladnega osebja, vojakov, zdravstvenih tehnikov in zdravnikov, upokojenih delavcev in drugih se odzove na pozive k skrbi za starejše in postanejo prostovoljci.

Že število študentov več deset različnih univerz v mestu Wuhan, ki so se registrirali kot prostovoljci, presega deset tisoč. Glede na predhodno razporeditev vsak teden izmenično prijahajo v kantine opravljati čistilna dela ter na dom nositi hrano za starejše ljudi, ki so bolni in živijo sami. Poleg tega s starimi ljudmi poklepetajo, pogledajo kak film in podobno. Skupno trajanje prostovoljnega dela je že doseglo trideset tisoč ur.

Kako se dolgoročno spoprijemati z ustvarjenimi finančnimi izgubami

Trije obroki kvalitetnejše hrane, kot jo nudijo običajne restavracije, za zgolj deset yuanov - ljudi skrbi kako bodo kantine sreče lahko preživele na dolgi rok.

Po treh letih obratovanja so kantine sreče proizvedle že za dva milijona yuanov izgube. Ceng Shaofeng se strinja z eno od odgovornih oseb okrožja Wuchangqu, ki je ob odprtju kantine na območju Dianlixincunshequ rekel, da dobrodelnost zahteva čustva, a da le-ta ne smejo prevladati nad razumom, in da se poslovanje z izgubo, ki jo prinesejo trije obroki hrane za le deset yuanov, ne more nadaljevati zelo dolgo, zato bo potrebno razmišljati o inovativnih rešitvah.

Gospod Ceng neprestano in vztrajno raziskuje in dopolnjuje model financiranja. Od začetnega verzije 1.0, kjer je šlo za preproste donacije, do verzije 1.5, uporabljene pri odprtju kantine v četrti Yingbeishequ, kjer so že vidni zametki delovanja z dobrodelnimi znamkami, in nato do verzije 2.0., ki je v uporabi v kantini četrti Dianlixincunshequ, kjer se izgube financirajo iz dobička, ki se ustvari z marketingom. Slednja kantina je tako postala neke vrste dobrodelno podjetje.

Kot odziv na pobudo o ustvarjanju dobrodelne znamke dobre kvalitete za ugodno ceno, sedaj v kantinah sreče obedujejo tudi zaposleni v bližnjih pisarnah. Poleg tega so kantine sreče začele s promocijo vnaprej pripravljenih obrokov za dostavo, ki je naletela na plodna tla. Samo v četrti Dianlixincunshequ dnevno povprečno prejmejo sto naročil, kar postopno krpa izgubo. Glede na izračune bi bilo dnevno dovolj dvesto ljudi, ki bi jedli v kantinah sreče, s čimer bi pokrili izgubo.

Tudi veliko podjetji se je odzvalo na poziv dobrodelnih organizacij in se vključilo v projekt pomoči starejšim. Stroške obnove dveh kantin v četrti Wuchang so prevzela prav zasebna podjetja.

Ta dobrodelni projekt pa je bil podprt tudi s strani oblasti, ki so odstopile mestno zemljo in uredile številne ugodnosti pri opremi ter električni in vodovodni napeljavi, kar je močno zmanjšalo začetne stroške. Ogromna udeležba prostovoljnih ekip je zmanjšala stroške obratovanja, posamezniki in podjetja dobrega srca pa so z donacijami nekoliko razbremenili ekonomske pritiske na kantine.

Od petih kantin so že tri izgubo obrnile v dobiček, oziroma poslujejo brez izgube, kar je gospodu Cengu povrnilo vero v svoj projekt. Letos se bosta odprli še dve kantini sreče, saj v vedno večjem številu mestnih četrti kopirajo njihovo idejo.

Pisarna mestne uprave Wuhana je izdala objavo, s katero zahteva da se na območju celotnega mesta širijo kantine sreče, temelječe na modelu kantin organizacije Daoneng. Mestne oblasti spodbujajo in podpirajo vse družbene sile k udeležbi pri skrbi za ostarele. V vsaki četrti bi morala obstajati vsaj dva do trije ključni projekti večjega obsega, ki bi skrbeli za starejše.

Vladna podjetja združeno stremijo k posnemanju in popularizaciji »projekta sreče«

»Priskrbeti tople obroke za ostarele je storitev precej širokega obsega, od katere imajo starejši velike koristi. Na Kitajskem je trenutno dvesto dvajset milijonov ostarelih ljudi, vendar je takih, ki potrebujejo zdravstveno oskrbo med njimi relativno malo. Preskrba s hrano pa koristi veliki večini ostarelih.« Direktor raziskovalnega centra Ministrstva za civilna vprašanja Wang Jiexiu podpira »kantine sreče« iz mesta Wuhan. Staranje prebivalstva, majhno število oziroma le en otrok v družini, ostareli ljudje, ki ostanejo sami in tako dalje, vse to so razlogi zaradi katerih je take vrste delo izredno pomembno. Najrazličnejši načini udejstvovanja pri projektu kantin sreče ima poseben družben pomen.

Profesor sociologije na Wuhanski univerzi Shang Zhongsheng meni, da kantine sreče dokazujejo, da se tak model lahko popularizira. Nudi nam neke vrste trajnostni model za oskrbovanje ostarelih občanov.