Ljudski spletni časopis, 12. januarja. Tako, kot so zakoni sem in tja v nasprotju z “zdravim razumom”, lahko statistika pogosto povsem ovrže naše vtise.

Na primer, ljudje so mnenja, da so med visokošolskimi poklici nekateri bolj “neperspektivni”. Med take sodijo literatura, zgodovina in filozofija. Filozofije se drži sloves najbolj “neperspektivne” med neperspektivnimi. Pa vendarle je šolski svet mesta Peking pred dnevi objavil “Letno poročilo o zaposlitvah diplomantov višje izobrazbe na območju Pekinga za leto 2016”, ki je pokazalo, da imajo med tistimi z univerzitetno izobrazbo ali višjo najboljšo stopnjo zaposlenosti prav diplomantje filozofije.

Glede na statistiko “najvišja stopnja zaposlenosti filozofov” ni le pojav zadnjih dveh let. Že od začetka enaindvajsetega stoletja je filozofija eden izmed najbolj dobro zaposljivih poklicev. Zanimivo pa je, da ljudje še vedno vidijo filozofijo kot znanost, katere znanje si težko pridobimo in je na koncu neuporabno. Lansko leto so uporabniki interneta povzeli “Sprejemni izpiti 2015 in deset neperspektivnih poklicev”. Komentar pod poklicem zgodovine se je glasil: “Če jo študiraš, ni nujno da boš zapolnil njene manjkajoče delce, vsekakor pa se ne boš vanjo zapisal.” Pod študijem filozofije je komentar pojasnil: “Veliko ljudi meni, da so tisti, ki študirajo filozofijo norci. Kitajski pa ne manjka norcev.” Res je le norčevanje, a besede so nekoliko turobne.

Razloge za visoko stopnjo zaposlenosti diplomantov filozofije lahko analiziramo z dveh vidikov. Oba sta povezana s posebnostmi poklica. Kot prvo, filozofija je discipina, za katero je značilno, da se veliko ukvarja z logiko. Razlikuje se od večine poklicev. Delo na področju filozofije se opredeljuje z “izvajanjem filozofskih raziskav”, čeprav je v resnici osnova za to doktorska izobrazba. Tisti, ki izberejo filozofski poklic, bodo verjetno dalj časa študirali. Statistika o zaposlovanju to upošteva. “Zaposlene” razdeli glede na stopnjo izobrazbe in trenutno fazo izobraževanja.

Kot drugo, filozofija je ena izmed prvih disciplin civilizirane družbe. Nekako je mater vseh disciplin. Zaslužna je za nastanek mnogih drugih disciplin. Na zahodu sta retorika in logika pripeljali do rojstva matematike. Tudi literatura in umetnost sta se rodili ob filozofiji. Na Kitajskem se filozofija in etika opirata druga na drugo, na podlagi tega pa sta se razvila pogled na realnost in znanje o eksistenci, ki sta postala osnova ideologije dolge zgodovine delovanja kitajske družbe. Zaradi tega ta disciplina prinese tistim, ki se jo učijo, osebnostno zrelost, prodornost v dojemanju, celosten sistem znanja. Te lastnosti pa so zelo koristne pri iskanju službe.

Ta dva vidika razložita “visoko stopnjo zaposljivosti filozofov”. Če pa pogledamo iz druge perspektive imata tudi odgovor na vprašanje “kako izbrati poklic”. Do neke mere nas naučita celo “kako prepoznati uspešnost naših življenskih odločitev”. Mladim ponujata nov miselni tok: superiornost poklicev je namišljena. V vsakem poklicu si lahko odličen ali pa le povprečen, v tem je tista razlika, ki nas loči od resnične priložnosti. Pred odločitvijo je treba razmisliti o prednostih in pomanjkljivostih poklica. Treba je razmisliti o lastni sposobnosti znotraj določenega poklica. Bolje je pred odločitvijo vložiti trud, kakor kasneje obžalovati.

Čas izbire poklica je tudi čas premlevanja vprašanj: Kaj bomo pridobili z izobrazbo? Kako bo na dolgi rok vplivala na naše življenje? Včasih nam najbolj nekoristni cilji, prinesejo največ. Najbolj oddaljena pot se izkaže za najbližjo. Razlog, da nekomu uspe, ni v “naključni” srečni izbiri neke veščine, temveč v zrelosti razmišljanja, celostnem zavedanju življenja, sposobnosti samonadzora, vztrajnem učenju potrpežljivosti in čustveni inteligenci, s katero obvladujemo življenje v družbi. Pomen Konfucijevega izreka “Učenjak ni orodje” je isti kot pomen Sokratovega izreka “Neraziskanega življenja ni vredno živeti”.